Dan 1
Prihod
Strah pred potjo v Sibirijo ni bil upravičen, zaenkrat gre vse gladko. Avion ni zamujal, niso mi izgubili prtljage, let sem udobno prespal s slušalkami na glavi, pričakali sta nas dve simpatični vodički in nas namestili v Merriotu. Najboljši hotel v mestu ima zastonj internet le v avli in vode v kotličku občasno zmanjka. A to niso take sorte težave, ki bi me vrgle iz tira.
Opazujem prtljago drugih tekačev, jaz sem nekje v sredi. Morda imam kak kos preveč, ampak … tukaj je pravi sibirski mraz. Ko hodim not in ven iz hotela, imam težave z opremo. Razlika je kakih štirideset stopinj, minus petnajst gradusov zunaj in plus petindvajset notri. Dvojne rokavice, kapa, šal, bunda. Pa fotoaparat, garmin in špegli, ki se rosijo.
Irkutsk – prvič
Ogled mesta je klasično Ruski. Najprej kosilo v turističnem skansenu lesenih replik vil s podeželja. Potem vožnja mimo pomembnih (dolgočasnih) hiš : univerze, parlament, knjižnice, cerkve. Cerkva je malo, Sovjeti so se usmilili le redkih. Tudi originalnih hiš je malo, večina lesenih je zgorela. Pred sedmimi leti so praznovali 350-letnico mesta in takrat so s finančno injekcijo obnovili nekaj stavb.
Prek Irkutska sta potekali svilena in čajna pot. Kasneje so bogateli s krznom in z zlatom. Trans Sibirska železnica jih je povezala s preostalo državo, sovjetska revolucija pa jim je sem poslala kopico intelektualcev. Zdaj ima mesto 600 tisoč prebivalcev. Povprečna starost je nizka, ker je Irkutsk tudi univerzitetno mesto. A rodnost je nizka zaradi finančne negotovosti mladih družin v državi.
Hrana
Za prvi dan dolgega potovanja jem presenetljivo dobro. Pred odhodom domačo kurjo obaro. Celo na adriinem avionu mi postrežejo s hrano (ker sem karto kupil pri Aeroflotu). V Moskvi na letališču požvečim sendviča z istrsko sušeno ribico (pripravljeno doma), potem na avionu takoj večerja z jagenčkom. Zajtrk na srečo prespim, ker se mi v črevesju že silovito pretakajo plini.
Organizatorka nas pelje na kosilo v leseni skansen: za predjed solata, sveža paprika, kumarice, sir. Potem ribja juha, zelo dobra in ne preslana za moj okus, kot ribje juhe ponavadi so. Pa nastrgana govedina v omaki s pirejem. Za konec jagodična sladoledna torta. In čaj. Za aperitiv nam ponudijo vodko ostrega okusa po hrenu. Nobeden ne spije do konca, sami neki zagrizeni tekači.
Vodko naj bi s prstancem frcali na vse štiri strani neba, da pomirimo lokalne duhove. Jaz že namočim prst, ampak sem edini. Vsem se zdi malo brez veze. Bojim se, da nam jo bodo duhovi zagodli, ko bomo prečkali jezero.
Dan 2
Babilon
Moj cimer je Aleksandr iz Omska, angleško ne govori. Imam priložnost v miru prakticirat ruščino. Razumem precej, sploh enostavne tekaške pogovore – kakšno bo vreme, kako hitro tečeš, od kod si, kaj vse si že pretekel … Dobra stran ruščine je, da nima narečij. Nepredstavljivo za naše slovenske razmere, kjer se ne razumemo niti med seboj. Tudi sam uspem povedat kakšen tarzan stavek.
Na maraton smo prišli iz dvaindvajsetih držav. Poleg angleščine znam povedati pet stavkov v nemščini, dva v španščini in nekaj kletvic po italijansko. Ko me vodički začneta nagovarjat v ruščini in jaz vehementno kimam, izpadem glavni frajer. Vztrajno ponavljam ‘paminajem’, dokler me Andrei ne opozori, naj zamenjam m in n. Moti ga, čeprav poskušam čimbolj momljati, da bi skril neznanje.
Življenje v Irkutsku
Rusi se grejejo na centralne toplarne. V Irkutsku 15. septembra prižgejo radiatorje, 15. maja pa jih ugasnejo, ne glede na vreme. Pred in po tem je v stanovanjih mraz, ampak se da zdržat, ker so indijanska poletja vedno bolj pogosta. Peljemo se mimo blokov za mlade strokovnjake. Država s subvencijami lajša ekonomske težave mladih. Kakšne velike duhovitosti pri tem ne pokaže, ravni bloki so postavljeni en za drugim kot v koncentracijskem taborišču.
Na busu vodička razlaga v angleščini in ruščini. Ker je v tem vrstnem redu, razumem oboje skoraj enako dobro. Zbirali so denar za leninov spomenik, pa so ga nabrali za dvesto spomenikov. Potem so namesto spomenika izglasovali gradnjo mostu prek reke Angare (ki so ga bolj nujno potrebovali) in na sredo mostu postavili spominsko ploščo: To je spomenik Leninu.
Osvajanje Sibirije
Kar je bil Novi svet na drugi strani Atlantika za Evropejce, to je bil svet za Uralom za ruske vladarje. V bitki za ozemlje so Kitajce in Angleže prehiteli z izgradnjo železnice in na ta način priključili nikograjšnjo ozemlje. Tam so živeli le Burjati, za katere pravijo, da so Mongolci, ki se niso hoteli boriti z Džingiskanom in so pobegnili v severne gozdove. Pokorili so jih z malo četico Kozakov.
Carju je s postavitvijo železnice uspel tehnološki čudež, potem pa se je razvoj v Sibiriji ustavil. (Za investicije ni bilo pravega razloga, tja so pošiljali kaznjence, upornike in ostale drugorazredne državljane). Nekoč pa Putin na televiziji izjavi, da ne vidi razloga, zakaj državljani ne kupujejo domačih avtomobilov, da se on upa z ruskim avtom odpeljati iz Moskve vse do Vladivostoka. Samo do Irkutska, naprej ni ceste, so mu prišepnili. Pa jo je dal narediti.
Železna daroga
Najtežji del gradnje Trans-Sibira je bil del okoli Bajkalskega jezera, zaradi – za Sibirijo – gorate konfigracije terena. Prvotna ideja sta bila dva ledolomilca, ki bi prevažala vagone prek vode in tako povezovala oba kraka železnice. Ob prvi zimi so ugotovili, da sta prešibka za Bajkalski led. Začasno so si pomagali tako, da so po ledu položili tire in vagone vlekli s konji. Med tem pa so v štirih letih ob obali zgradili progo s številnimi tuneli.
Po tej slikoviti progi sedaj vozi le turistični vlak, saj so tire ob reki Angari kasneje potopili z izgradnjo hidroelektrarne. Glavna trasa je sedaj prestavljena med hribe, vzporedno s cestno magistralo. Železnice Trans-Sib so še sedaj glavni zaposlovalec v regiji. Diplomanti njihove univerze imajo zagotovljeno zaposlitev, kar ne velja za nobeno drugo izobrazbo.
Bajkalsko jezero
Bajkal je bil ogromen mož z ogromno družino – 366 pridnih sinov in eno prelepo hčero. Zeta je izbral med zmagovalci tekmovanja v borbenih igrah. Zmagal je premožni Irkut. Angara pa se je zaljubila v drugega, v Jeniseja iz stepe. Ko je Bajkal videl, kako večer pred poroko beži, je ves besen vanjo zalučal skalo. Od žalosti so vsi jokali in tako je nastalo jezero s številnimi pritoki, ki pridno polnijo jezero, ter neposlušno reko, ki beži na sever.
Jezero Bajkal je pravo čudo narave. Staro je 25 milijonov let in predstavlja 20 % vse sladkovodne vode na planetu. Vsaka kaplja naj bi preživela v jezeru 400 let. V njem je izjemno čista in neverjetno bistra voda. Tokovi, veter in izviri mešajo vodo ves čas, celo v globini 1600 metrov je dovolj kisika za ribe. Rakci pridno pojejo vse, kar pade v jezero. Ima čudežno moč samoočiščevanja. Celo s tovarno papirja ga niso uspeli uničiti. Po petdesetih letih je propadla, jezero pa je ostalo čisto.
Smučanje
Spimo v apartmajih na smučišču. Zagrebem se, da dobim sobo po hitrem postopku, spet sva s Sašom skupaj (zdaj sva že frenda, prej je bil še Aleksndr). Potem si grem sposodit opremo. Pancerji so mehki kot star žvečilni, smuči ne gredo nikamor, palice so prekratke. Ampak … jaz se furam po celcu med sibirskimi brezami! Vsake toliko mi zanohta v roke. Glavo si vsako furo zavijem malo bolj, na koncu gleda ven samo še nos. Po dveh urah imam mraza dovolj in vrnem opremo.
Sonca pa še ni konec, še enkrat se toplo oblečem in grem na sprehod proti jezeru. Ob jezeru je slikovita vas z lesenimi hišami. Že zdaj pozimi je lepo, kako je šele, ko ozelenijo ali ordečijo drevesa! Obrnem, ko je okoli mene vedno več glasnih psov. Zdaj gre navzgor in kmalu slečem bundo. Telo se hitro segreje, le dihanje je hladno. Na koči smučarskega servisa piše –17ºC. Ko stopim v hišo, mi tip burjaškega videza reče, da veter zasipava našo jutrišnjo pot s snegom. More fun for us, odvrnem.
Dan 3
Baikal Ice Marafon
Včeraj polno kosilo, potem zvečer pašta parti, danes zjutraj se drenjam v vrsti za zajtrk. Input je obilen, output pa ne deluje. Sedim na školjki in čakam, a vse, kar uspem iztisniti, so boleči hemeroidi. V nahrbtnik spravim malo steklenico vode, za vsak slučaj, če bom moral res med tjulnje na potrebo sredi ravne bele ploščadi. Prtljago pustimo v hotelu, nas pa v jasnem mrzlem jutru prepeljejo na štart. Pretežno smo vsi enako prestrašeni. Hudič je, ko se nalezeš udobja potovanja z agencijo. Pred štartom razmišljam samo o tem, kako se bom znašel jutri, ko se bom organiziral sam.
Na polovici maratona je razpoloženje precej drugačno, počutim se odlično in uživam v vsakem koraku. Ko nas na enaindvajsetem kilometru zaradi viharja ustavijo, imam mešane občutke. Tu smo zbrani prekaljeni tekači, vsi se počutimo nesmrtne, vsi bi šli brez pomisleka naprej in do konca. Kot alpinist v nenadni nevihti tik pod vrhom, ki noče razumeti, da ga gora zavrača. Plezalci nimajo angela varuha, organizatorja, ki bi jih nagnal na varno, mi ga na srečo imamo.
Tekaški dan sem opisal v prvem delu poročila
Listvjanka
V sobi se preoblečem in grem nazaj ven na veter. Gojzarji, iberhoze, puhasta bunda in kapuca prek glave. Listvjanka je malo naselje s slikovitimi lesenimi dačami, napol razpadajočimi. Vmes se gradijo velike apartmajske hiše v liberalnem slogu, vsaka drugačna in nobena lepa. Turistični pritisk obeša na fasade panoje: prodaju, prodaem, prodatsja.
Lačen sem in v mini trgovini s produkti kupim ploščat kruh in ikro, ribjo konzervo. Usedem se v zavetje hoverkrafta in jo v slogu družinsko počitniške delavske malice pojem. Kot da se Bajkal iz nas norčuje, se sonce spušča za obzorje v čudoviti večerni zarji. Takoj nato je večerja in po ruski navadi je hrane trikrat preveč, in vodke tudi ne zmanjka. Nazdravljanje se ponavlja kar naprej. Robert gre kmalu na pivo, Joseja vodka vrže pod mizo. Jaz se držim pravila adna vodka, adna voda.
Dan 4
Nirpe
Nirpe so sladkovodni tjulni na Bajkalskem jezeru. Kljub temu, da so vsi lepo okrogli in zamaščeni, se skrivajo v svojih mini iglujčkih in jih pozimi ni videti. Voda je pri 4ºC toplejša od zraka. Mladički se skotijo na ledu in edina možnost preživetja je, da se hitro obda z izolacijsko tolščo. Mati ga krmi z mlekom s 65% maščobe in v enem mesecu je mladiček desetkrat težji. Ko mu uspe dvanajst minut dolg potop, je zrel za samostojno življenje.
V muzeju vidim primerke vseh mogočih rib in rakov, ki živijo v jezeru. Znanstvenikom to ni dovolj in se igrajo še s križanjem vrst (seveda, da jih ne bodo nikoli spustili v jezero). Skozi lečo mikroskopa gledam žive rakce in mrtvega metulja. Izvem, da je jezero nastalo kot poka zaradi narivanja Indijske plošče in da so tu potresi pogosti. Potres vzburka vodo in takrat se pokaže, kako tanka lupinica je ta plast ledu za to mogočno jezero.
Nazaj v Irkutsk
Na sredi Angare je čer, bela od snega – to je tista skala, ki jo je besni Bajkal zalučal za neposlušno hčerjo. Svoje čase je služila preizkusu nedolžnosti. Šamani so obdolženega peljali tja preživet noč in če je preživel oster mraz in veter, je obveljal za nedolžnega. Razen, če je bila obdolžena ženska. Preživetje je za njo pomenilo, da je čarovnica. Njej so namenili smrt z mučenjem.
Gala nam razlaga zgodbe o Hruščovu in Eisenhoverju. Dwight si je za podpis nekega sporazuma izbral Bajkal. Nikita je ukazal urediti glavni trg Irkutska (plošadi v mestih so navadno tako dolgočasne kot njihovo poimenovanje) in speljati novo cesto vse do Listvjanke, vse v dveh mesecih. Potem so Rusi ujeli ameriškega vohunskega pilota U–2, ameriški predsednik je postal persona non grata in obisk se ni zgodil.
Namesto mirovnega sporazuma je svet dobil grožnjo atomskega spopada. Mestu Irkutsk pa je ostal lep park z drevesi in 60 km uporabne ceste.
Bajkal 2018 (2/2)
Dan 4
Po svoje
Tisti občutek iz Harryja Potterja, ko na postaji stečejo skozi zid v vzporedni svet. Tak učinek je imel moj sprehod s čimadanom skozi Irkutsk, od Merriot hotela v Rolling Stone hostel. Iz cone udobja v cono, kjer se dogajajo zanimive stvari. Nič več bufet zajtrka, nič več tour busov, nič več filtriranega pogleda na svet skozi razlago vodičke.
Popoldne se sprehodim po vzhodnem delu mesta, skozi center na drugo stran k Angari. Spet imam gor dvojne rokavice. Tudi dolge gate, ki pa se ne izkažejo za praktične, ker se kuham, ko vstopim v tržnico. Trgovski centri so polni ljudi, tu se zbirajo in res, kdo bi jim zameril, ko pa je na ulice tako mraz.
Ajda
Namen imam pojest kaj toplega, pa mi je škoda časa in grem kar v pekarno, vzamem pito s tremi marmeladnimi namazi in piroške z ribo in z zeljem. Očinj ukusno. Pa še eno pito za jutrišnjo pot. V supermarketu zagledam ajdo v priročnih porcijskih zavitkih. Potem vidim, da jo imajo tudi v hostlu poleg standardnega nabora kosmičev in makaronov. Pa proseno kašo tudi.
Zanimivo, da sta proso in ajda dve najboljši žitarici za človeka, pa je njuna uporaba tako geografsko omejena (v primerjavi s pšenico in koruzo). Naslednji dan imam po dolgem času običajen zajtrk: ajdova kaša s skuto in banano. Ko gledam, kaj za zajtrk tlači vase mladina, si mislim: res si iz nekega drugega sveta. Kitajski mladinci so si nekaj skuhali vsaj za večerjo, francozi ves čas lupijo zapakirano hrano.
Dan 5
Pot na otok Olhon
Zjutraj dajem torbe v ogromen land cruiser, prišel naju je iskat sam lastnik avtobusne kompanije. Osnovne stvari se dogovarjam v ruščini sam, a ko se zakomplicira, ko moram povedat, kje me naj šofer jutri pobere na poti nazaj, nimam pojma, ne vem še, kje bom spal. Cimra iz hostla, ki gre v isto smer, prostodušno pravi: imam rezervirano sobo z dvema posteljama, lahko si jo deliva.
Potovanje ima v prostrani Rusiji druge dimenzije. Otok, na katerega smo namenjeni, je po višini nekje na sredini jezera. Čeprav na zemljevidu izgleda relativno blizu, naša pot traja šest ur. Okvirno. Cesta po celini je lepa magistrala z zameti napihanega snega. Glavna neznanka so ceste po otoku, katerih prevoznost je odvisna od spretnosti in iznajdljivosti šoferja.
Sopotniki
Nekaj potnikov je domačinov, ki gredo na obisk k sorodnikom na deželo (petek je, dan prej pa dela prost dan – 8. marec, dan žena). Skupina indonezijskih študentov. Pa moja nova znanca. Ko punca ugotovi, da nekaj malega rusko razumem, mi navdušeno razlaga o svojem dosedanjem potovanju. Ruščina nima dialektov, sumim pa, da mladi moskviči vendarle uporabljajo nekaj slenga, ker slabo razumem.
Na srečo se k nama obrne starejši možakar in ko pogovor steče med njima, postanem poslušalec. Julija je nabrala nekaj denarja in to je njeno prvo samostojno potovanje od doma. Pjotr je v Sibiriji že petič, uživa v opazovanju pokrajine na dolgih vožnjah. Šest ur delimo izkušnje, slike, krike ob poskakovanju avtobusa. A ko se odprejo vrata, švignemo vsak na svojo stran. Samostojni popotniki smo posebne živali, pazimo, da se nam kdo ne prilepi na rep.
Hužir
Kot vedno, trpljenje dolge poti pozabiš v trenutku, ko mine. Bus naju odloži pred vrati hiše, na ulici, ki je vijugasto speljana po parku dreves. Spiva v prvem nadstropju dače. Na ograjenem vrtu je kup lesenih barak. V eni je kuhinja, v drugi luknja za vece, v tretji kopalnica. Po razmisleku mi je jasno, zakaj je v Sibiriji vse, kar je povezano z vodo, izven hiše.
Gospodinja Žana mene malo pisano pogleda, ker nisem bil najavljen. Ko me vpraša za nek registracijski papir, s katerim naj bi potoval po Rusiji in jaz odgovorim, da nimam pojma, o čem govori, mi samo preda posteljnino in noče imeti opravka z mano. Izgleda, da sem trenutno outlaw. Ruska neustavljiva želja po kontroli.
Šamanska skala
Hužir je razpotegnjen kraj lesenih pritličnih hiš s podstrešjem, po funkciji pretežno dače. Ker snega ni veliko, so strehe položne, prilagojene močnemu vetru. Veliko je turistov. Ob sončnem zahodu smo vsi okoli Šamanske skale. Na poti nazaj spet srečam Julijo. Ker se obirava, na glavno ulico z bifeji prideva zadnja in ostaneva brez večerje. Ni mize, ni stolov, kuharji ne uspejo dovolj hitro pripravljat hrane.
Povsem na koncu je supermarket in tam se naberemo vsi, ki smo v Hužirju ostali lačni. Potem se zgodi večerja, ki jo je napovedala Eva, moja učiteljica ruščine. Solata: konzerva fižola, konzerva koruze, posušene krušne kocke, majoneza. Glavna jed: kuhani pilmeni, kečap in majoneza. Mlada moskvička je navdušena nad svojo spretnostjo. Jaz se ne pritožujem, ker sem lačen in prezebel. Karkoli toplega paše.
Dan 6
Izlet na led, ki ga ni
Ker imam bus za v Irkutsk že ob enih, mi ne preostane drugega, kot da najamem privat vaditelja z mašinu. Šofer gre na avto pilota, nič ne rabim razlagat. Ustaljena pot proti severu otoka, ki jo najbrž opravi vsak dan. Enkrat vmes sredi gozda Niva crkne in čisto malo me zaskrbi, da bomo morali nazaj peš, ampak ko šofer šestič odpre in zapre havbo, ruskaja mašina spet potegne.
Vijugamo skozi gozd in prek stepnih pašnikov mimo konjev in krav, ki mulijo travice izpod snega. Ko pridemo do točke, kjer se delajo fotografije, zaradi katere sem prišel na Bajkal, je povsod sama belina. Šofer prostodušno pove, da je letos zima z neobičajno veliko snega. Več sreče prihodnjič. Potem nama postreže s toplim obrokom iz termoske: pohan omul, najboljša riba (za ljudi) z Bajkala, in krompir v kosih s koprcem. Pošljeva komplimente kuharici, njegovi ženi.
Nazaj v Irkutsk
Krajnij, ne poslednij, me popravi, ko pri zajtrku potožim, da je to moj zadnji dan na Bajkalu. Ima prav. Tudi sam želim, da ne bi bil poslednji. Obiskovalci lahko to le slutimo, a življenje teče tu v drugačnem ritmu. Mongoli, predniki Burjatov, ki tu živijo v večini, imajo drugačen koncept časa: prej, zdaj in kasneje so med seboj povezani in se prepletajo. Še bi prišel.
V stepni pokrajini neskončnih gričev piha. Tu in tam bagri s ceste odrivajo snežne zamete. Včasih pašnike zamenja gozd macesnov, ceder ali brez. Razumljivo, da so ruski klasiki pisali tako dolge romane. Imeli so čas. Potovanja niso imela smisla, saj je povsod isto. Narava brez toplega zatočišča pa smrtnonosna. Mesece in mesece ni bilo druge možnosti, kot sedeti na toplem pri ognjišču in čakati na vesno.
Dan 7
Drsalke in kitajski plin
Tokrat hostelsko sobo delim z Moskvičem. V sobi je toliko opreme, da mi je kmalu jasno, kje je bil. Potovanje po jezeru s sanmi. Ni šlo po načrtih: preveč snega, preveč preobuvanja. Tekaških čevlji in drsalne kline niso bile dobra kombinacija. Ponoči je bilo hladno, ker so imeli poškodovan šotor. Slab kitajski plin je povzročil požar. Ko je padlo še več snega, je dokončno obupal.
Na telefonu mi pokaže video posnetek predela, kjer je bil led viden. Veličastno! Da, kanješna, sem gotovo še pridem. Jezi me, da sem led zamudil za en dan, ta sneg je padel ravno v noči pred mojim prihodom na Olhon. Receptorka mi pravi, da je v resnici odprtih predelov vidnega leda malo, samo tam, kjer ga spiha veter. V Listvanki, kamor hodijo meščani Irkutska, ga zrolbajo s strojem.
Adijo, Sibirija
Čeprav je zunaj solnce, grem le do bankomata po nekaj gotovine, potem čemim v recepciji. Zajtrkujem ajdo s skuto in pol banane ter ostanek skutine pite. Ker imam dovolj časa, si naredim še kavo, ki me po tednu dni abstinence takoj dvigne na nervozne obrate. Najbrž je tudi to eden izmed razlogov sibirske pomirjene duše – navajeni so piti čaj.
Večina pogovorov na svetu se začne z vremenom. Taksist mi pravi, da tako hude zime ni bilo že od leta 1967. Normalno je snega do kolena, zdaj ga je do pasu. Kadar je manj snega, ga veter prej ali slej odpihne. Doživeto mi razlaga kakšen užitek se je drsati po njem in iskati pravšnji prostor za zvrtat luknjo in lovit ribe. Aghrrr! … še malo soli na mojo rano.
Moskva
Pot z letališča do centra Moskve je enostavna, a v Rusiji je vse veliko, tudi razdalja med terminali. Vlak zamudim za pet minut. Ko pritečem na Rdeči trg, sta Tomi in njegova prijateljica od čakanja že vsa zmrznjena. V Moskvi je mraz vlažen in zoprn. Na hitro ošinemo Kremelj in se gremo pogret v ukrajinsko restavracijo. Čeprav imam poln nahrbtnik obleke za zimski ogled znamenitosti, se ne pritožujem. Vodka utrjuje prijateljstva.
Kremelj pa bo še nekaj časa ostal isti. Čez teden dni so v Rusiji volitve za predsednika in Putin bo spet prepričljivo zmagal. Ruskim državljanom zagotavlja stabilnost in to je dovolj. Nihče ne želi v negotove čase menjave politične ureditve, nekakšen poskus demokratizacije Rusije, ki so se dogajali pod Jelcinom.
Fernweh
Zdaj, v zrelih letih svojega življenja, mi je ljubši pogled na vzhod kot na zahod. Ob obiskih teh dežel me privlači odnos do življenja, drugačen od tistega, ki prihaja k nam z zahodne strani. Nekakšna nostalgija za drobnimi stvarmi, katerih izginjanje komaj opazimo in ki jih ne bomo uspeli prenesti na naše potomce.
Pravijo, da poleg domotožja (ang. homesickness) obstaja tudi bolezen nostalgije po krajih, v katerih še nikoli nisi bil (farsickness).
Moja diagnoza je kronična in stanje po tem izletu se ni izboljšalo.
Trackbacks/Pingbacks
Baikal Ice Marathon 2018 (English)
7. Mar 2018 | Dogodki | 0 comments
Baikal Ice Marathon, 7th March 2018 (cancelled) ⎯ 21 km, 0 vm, 2h 37′ ⎯ Fotolog
Written by Tadej Maligoj
Translated by Maruša Maligoj
Doubt
In the beginning it sounded like a good idea: a long run in a straight line across a vast, snowy plain. During my running training in autumn this would’ve been merely a fun addition to one of the three long runs I did every week. However, after finishing Burja I could barely walk, let alone run, and on top of that I also caught not only one, but two colds – first at an unheated concert at the castle, and afterwards in Istria at Brtonigla.
When the Siberian cold was paying a visit to Slovenia, I did not take advantage of the opportunity to check how –15° feels on the skin. I vegged out by the fireside, warming up my bones, and stared through the window with a worried look in my eyes. I was slightly afraid of my solitary trip across Siberia, and my self-confidence was waning. If I hadn’t spent a whole fortune on the starting fee, I would’ve probably pulled a sickie and stayed home.
Meeting people
I spot them straight away during our boarding in Moscow. You can always recognise runners – just search for those pushing against a wall stretching their calf muscles. Despite being a couple of thousand kilometres away, there is no question where we’re headed. The Eurasian continent is enormous, but it’s not like Siberia’s hosting a lot of running competitions at the moment. But the one it does, is without a doubt exceptional: Baikal Ice Marathon, a run across the frozen Baikal Lake.
The marathon is two days away, time to meet some people! A Spaniard and an Englishman are here for the second time, a woman from New York is raising money for a charity by accomplishing great feats, a Swiss guy has come to do a commercial for Bucherer watches … A Dutch guy in a polar suit is only preparing himself for ‘the real’ marathon on the North Pole. There are also a couple of Polish dudes with hundreds of finished marathons; one of them has fourteen spartathlons under his belt.
What an awesome gang. But when we are offered a welcome vodka, no one takes a sip, nor flicks in the honour of spirits. A thought pops into my head: this might come back to bite us …
Baykalsk
I share a room with Alexandr from Omsk who doesn’t speak a word of English, so I’m forced to put my basic Russian to use. As far as simple conversations about running, marathons and weather are concerned, I’m not doing half bad. Russians really appreciate if anyone tries to speak a little bit of Russian, so he tells me to call him ‘Sasha’ in no time. He tells me he’s come here to show his children that where there’s a will, there’s a way. Funny, I’ve come here to give my wife and kid a break. We all have some kind of a family reason to come here.
On the other side of the lake, at the start area, we sleep in a hotel next to a ski slope, so – of course – I rent ski equipment. The ski boots are as soft as butter, the skis won’t even move, the ski poles are short … Yet, wow! I’m riding powder, weaving between Siberian birch trees! After two hours, I’m completely frozen. I return the equipment and go for a run all the way to the lake. I take my first steps across the ice and take in the view spreading over the endless whiteness.
The evening brief is led by a strict man, reminding me of a KGB officer, who is presented in a completely different light once his last sentence is translated: ‘If someone’s gotta go, no problem – just step a meter away from the track and squat. 160 thousand seals do the exact same thing on a daily basis.’
Start
One hundred and fifty runners are looking out from the warm comforts of the first floor, asking themselves the same thing: What to put on? The organisers keep assuring us there is no way to predict the weather for the whole marathon track; the lake is vast and unpredictable. I layer up; I put three layers on my butt, four layers plus a windbreaker on my torso, wrap a scarf around my head and put on a pair of glasses. And let’s not forget two layers of socks and mittens and gloves. When I get hot, I’ll store the clothes in my backpack, in which I’m keeping my camera and first aid.
They let us through the door towards the start according to our race numbers – it makes it easier for them to count us all. Above us the clear blue skies, in front of us a white plain expanding as far as the eye can see. I don’t particularly like city marathons, because the terrain is too monotonous, and not nearly interesting enough, but now I’m facing a 42-kilometre long straight line, completely engulfed in white. An hour from now we’ll be scattered all over the place, and there won’t be another person in sight. It’s said that after a while you lose your sense of movement.
The only invasion into this meditation will be the refreshment stops along the track serving warm tea and deep frozen food.
The first half
Siberia’s long-lasting cold is dry and bitter. Dry, fluffy snow is blown around by the wind. The snow was cleared from the track in the morning, but to no avail. The track is once again covered in powder, my feet sinking into it all the way to my ankles, and deeper. The majority of runners have equipped themselves with ice cleats, but now we’re facing a completely different problem – no one anticipated such a difficult terrain. The only useful tactic is to mince and tilt our bodies forward.
The scarf wrapped around my head protects my skin from frostbite and allows me to warm up the air a bit before it enters my lungs. It’s far from pleasant. The damp, frozen fabric doesn’t let much air through and I’m half-suffocating. I try to put some more space between my mouth and the fabric by stretching it over my nose, but I end up with steamed up, and later frozen, glasses. I try sticking my tongue out, which wouldn’t be smartest idea if I fell. Aside from that, I feel absolutely great! Whenever I manage to catch up with somebody, I take a selfie with them.
The wind is getting stronger, blowing from the right and also slightly from the back. I draw a hoodie over my head – I absolutely love running cocooned like this. It gives me a sense of comfort and safety in this inconvenient weather.
The Middle
Considering the terrain, I’m actually progressing relatively fast. At this pace it should take me about five hours. Strong winds are lifting the snow and spreading it all around. The runner in front of me suddenly vanishes in the whiteness that has blotted out the horizon. I’m enjoying myself to the fullest. It occurs to me that this marathon will be over too soon.
And then, shock! Halfway through, I am redirected into a tent. We’re not allowed to continue, the race is over, there’s a blizzard and it has become too dangerous. The concentration of adrenaline in the tent is high, and we keep encouraging each other to break the rules. Kanyeshna, we’re going all the way! But every individual who attempts an escape is dragged back into the tent.
After half an hour, I finally calm down, and when I exit the tent, I get chilled to the bone. With the speed of lightning I go into a giant EMERCOM truck (Russian Rescue Corps). While driving towards the finish line we pick up runners who have got past the roadblock. Whenever we open the doors, we get a feel of the blizzard raging outside. Those who have made it to the 35th kilometre later tell us that the visibility was less than 10 metres. Once we’re dropped off at the finish line flags we take a few selfies with a wry smile on our faces.
I find a Robert from the Czech Republic, who is, same as me, the only representative of his country. I keep joking that we’re “Czecho-Slovenians”.
Vecherinka
Russians take vecherinkas very seriously, and all of us runners from 21 countries joined in as well. They bring us mountains of good food, even delicious fish from the lake. The organiser takes a microphone: speeches, thanks, medal ceremony. The translation into English is poor, so only half of us are paying attention. After the official part is over, a playback singer takes the stage and the party, fuelled by (of course) Baikal vodka, begins. Runners don’t really have the best motoric skills, which is evident from our dancing.
The dancefloor is filled with finisher t-shirts, ostentatious proofs of run marathons. One guy put up a whole fashion show – every day he sported at least two different t-shirts, finishing with the one from the Badwater Ultramarathon for the grand finale. How lame … Until I see myself in the mirror. Gosh, I’m also wearing a finisher t-shirt! I use them as consumable goods that I never wash and usually leave behind in hotels. In my defence, I really wasn’t counting on wearing short sleeves in Siberia. Now I’m determined to cut up a whole drawer’s worth of t-shirts back at home and use them as bike cleaning rags.
Jose is announced as the winner – he made it to the 39th kilometre before he was pulled in the hovercraft. He shows us his tattoo at the ceremony. We’re all happy for him.
The day after
The next day I gauge the morale. Some of us still have mixed feelings, sure that we would’ve made it to the end, that they should’ve let us through. The majority is relieved – this was probably the toughest half ever for the city marathon runners. The handful of runners who opted for only 21k couldn’t care less. The Swiss guy is seeing red – he came here to do a watch commercial. The Chinese guy is probably the happiest of us all – after all, he only came to himself in the hospital.
The wind was really powerful, and according to the organiser’s words we were jointly attacked by longitudinal Verhovik and notorious Barguzine with winds of up to 25mps (Baikal has 30 winds with different names). The temperatures dropped to –15°C, but due to the winds it felt more like –28°C. Meeting Siberia face to face. Whoever had lost their way in the next 20 km, would’ve had slim chances of survival. The icy surface offers no shelter.
Jose is suffering the most, thanks to yesterday’s Russian celebration. He wasn’t stopped by Baikal’s ice and wind, it was Baikal vodka that did him in. It’s a pity that we didn’t drink some vodka in time, when we still had a chance to make peace with the spirits of Baikal.