Bajkalski maraton: Bel sneg, siv led in zvezda po imenu Sonce -2013
Bajkalski maraton: Bel sneg, siv led in zvezda po imenu Sonce
Preizkušnjo sta slovenski tekmovalki posvetili spominu na Ruth Podgornik Reš, ki bi najbolje razumela, kaj želita povedati.
Iz kavbojk sem izvlekla usnjen pas, si ga zategnila čez vsa našarjena oblačila in na enem koncu temeljito zalepila z mikroporjem, da ja ne bi kaj mahedralo. »Tako, zdaj si lahko okoli pasu navesim vso bojno opremo, po kateri kličejo ledena prostranstva Sibirije!«
Bili sva v Listvjanki. Ob Bajkalskem jezeru. Kakih sedemdeset kilometrov od Irkutska. Na jugu Sibirije. V osem ur oddaljenem časovnem pasu, ki je suvereno obvladoval mojo nespečnost. Na čisto drugem koncu sveta.
Prišli sva dan prej, da bova dan potem, tretjega marca, odtekli Bajkalski ledni maraton.
Le še ultra
Bajkalski maraton je preprosto čudovit dogodek. Poteka po ledu z enega brega jezera na drugega, iz vasi Listvjanka v vas Tanhoj, iz Irkutske regije na bregove budistične ruske republike Burjatije, kjer je jezero ravno prav široko. Tudi sicer ni širše od 79 kilometrov, a je zato spoštljivo razpotegnjeno in v tisti smeri se na 663 kilometrih dogajajo le še prireditve s predpono ultra.
Bajkalsko jezero je samo po sebi v marsičem ultra: s 1642 metri je najgloblje na svetu in je največji rezervoar sladke vode na Zemljinem površju. S približno tridesetimi milijoni let je tudi eno izmed geološko najstarejših, kot jarek tektonske prelomnice se trese večkrat na dan.
»Letiš vso noč, ves čas je svetlo, prideš sredi dneva, scena pa je takšna kot kje v Podmoskovju – kako neskončna, pa vendar je tale Rusija tako enaka,« so bila moja prva opažanja, ko sva se na letališču sredi Irkutska tlačili v taksi in se skozi svetle brezove gozdove odpeljali do vasi.
V gostoljubnem lesenem penzionu sva šli nepreklicno najprej spat. Čez dve uri sva si že mencali zabuhle oči, kajti bilo je globoko popoldne in spodobilo bi se kaj prigrizniti. Saj res, zunaj je Sibirija in zavili sva se v vse debelo in puhasto, in ko nama je pod nogami suho zaškripal sneg vaških poti, nama je bilo jasno, da bo obleke komaj dovolj.
Med lesenimi hišami, prav takšnimi, kot jih je v Rusiji vsaj sto milijonov, sva našli pot do jezera in pred nama se je v neomajnem dostojanstvu razprl led Bajkala. Prizor, ki se mu vsaj na skrivaj pokloniš. Saj vem, da je led mogočen in že v januarju debel več kot pol metra, kar že prenese težo avtomobilov, a vseeno sem nanj zakorakala precej sumničavo. Mogoče sem debela in bo kje počilo. Tudi razpoke so lahko skrite pod snegom. Prav nič prijetno ne bi bilo, da bi se pri minus 25 zmočila, saj je pihalo kot sam hudič, da se je prek slikovitih ledenih ploskev vila »pozjomka«, kakor pravijo Rusi kači snega, ki jo nosi veter.
Naj gre vse v ...
Jekleno sivo je nad jezerom viselo obzorje in po pol ure sprehoda, ko se mi je zanohtalo skozi najdebelejše rokavice na svetu, sem si mislila, naj gre vse v tri prekrasne, saj v takem res ne vem, kako bom tekla, če sploh, in dajva, hitro poiščiva gostilno ali vsaj kakšno pivo. V turistom posvečeni Listvjanki z gostilnami ni težav. Pred izbrano so bili celo v les izrezljani duhovi Bajkala. Poklonili sva se jim še pred obredom piva. In ko sva predli ob toplih radiatorjih, so nebo prekrile barve zahoda, ki jih je vsaj čisto malo razlival tudi leseni malik.
Jutro je bilo popolnoma jasno, vendar še zdaleč ne toplo. Vztrajnih minus 25 je omililo žareče sonce in ena izmed milijon vasic je bila tako rusko idilična, da se mi je kar smejalo.
Proti poldnevu se je ogrelo na prijaznih minus 14. Mucki je na vaški stojnici nabavila zaloge omulja, nekakšnega jezerskega lososa, češ da jaz v svoji nejeveri res ne vem, kaj je dobro. In sva odtekli. Tekli sva med lesenjačami, tekli po beli škripajoči cesti, stekli na jezero in led je pod sinjim nebom postal povsem črn. Po teh črnih ploskvah so se lesketajoče razpredale poči, magično stkane, negibno vpete v ledeni hlad, ponekod so temne globočine prekrili svetlikajoči se beli mehurji ujetega zraka, kakor da je nekdo tja noter stisnil vesolje. Vzklikali sva in poskakovali v pristnem veselju, tekli in vpili in se smejali. Mimo so vsake toliko pridrvele snežne sani, kakšen avto, celo pasja vprega, srečevali sva tekače, ki so se prav tako kot midve v vse večjem zanosu spoznavali z ledom.
Pred hotelom Majak so na drsališču med nadrealističnimi ledenimi skulpturami žlobudrali otroci. Tam sva se obrnili in tekli nazaj. Vse je bilo ravno tako, kot je treba, in vedeli sva, da so bogovi dobri in da je na nebu nad Sibirijo vse v najlepšem redu.
Tvegana trasa
Popoldne sva obiskali hotel Bajkal, zelo grd socialistični dragulj. V njem je potekala registracija in ob petih je že vse gomazelo. Približno 150 nas je bilo, 96 maratoncev, drugi bodo tekli polovično razdaljo. Večinoma tujci, menda iz osemnajstih držav. Rusov je bilo vsega skupaj le 35. Zanje je startnina 70 evrov kar visoka. Za nas je še višja – 170. A je pravzaprav upravičena. Speljati traso čez jezero ni lahko, saj jezero živi.
Toplotni tokovi, nenehni šibki potresni sunki v led režejo razpoke, nekatere na stalni lokaciji, druge povsem nepričakovane. Tako trasa nikoli ni čisto enaka in je dokončno znana šele dan pred tekom. Pred štiridesetimi leti, ko je peščica domačinov prvič prečkala jezero, in še veliko pozneje, ko je tek že bil tradicionalen, trase sploh niso pripravljali. Druščina je tekla v naravnem okolju, veliko bolj pristnem, a toliko bolj nevarnem.
Odkar je maraton pred devetimi leti postal uradna mednarodna prireditev, si organizatorji tega ne morejo več privoščiti. Traso, debelino ledu in obliko terena tako pregledujejo že dobra dva meseca prej. Tik pred zdajci jo nekoliko povaljajo in označijo z zastavicami, kar je nujno, saj so v meglenem vremenu udeleženci že odtavali v širna prostranstva. Tudi površje vsako leto preseneti. Letos je bil posebnost popolnoma gol in gladek led na prvih petnajstih kilometrih, potem ga je vse bolj prekrival sneg, sprva prijazno trd in stabilen, od tridesetega kilometra naprej pa vse bolj globok s skrajno zoprnimi odseki popolnoma sipke kaše.
Prismuknjena mademoiselle Olimpiada
Noč pred tekom sem presenetljivo dobro prespala. Ob sedmih je name skočila nezemeljska pošast – od divjega tekaškega nemira je Mucki zdaj zavijala kot volk, zdaj renčala kot tiger. Kljub temu da sem zvečer temeljito trenirala oblačenje, spet nisem vedela, kaj naj dam nase. Odela sem se napol, o drugem se bom odločila po zajtrku. Ko sem korakala čez dvorišče do jedilnice, se mi je zdelo toplo, le minus 12, me je seznanila Mucki.
Burjatska mladenka je spet napekla goro jajc in palačink in v nemško-češki družbi je ozračje trepetalo od prijetnega pričakovanja. Celo nemški par, katerega stil je izražal nekakšno mešanico flower powerja in death metala, je bil pripravljen in očitno ni prišel v te konce sveta zgolj na samogon (domače žganje, ki da v skrajni sili varijo iz česar koli, le da zavre), pivo in džoint.
Malo pred deveto sva bili spet pred hotelom Bajkal. Mademoiselle Olimpiada, Rusinja, ki živi v Veliki Britaniji, si je na svojo kapo z britansko zastavo nameščala še zastavico Rusije. In čebljala kot na kakšni tržnici. Malo v angleščini, malo v ruščini, naposled pomešano, ni pomembno s kom. Kot vrhunec nam je vsem predstavila napravo za lulanje, takšno, da si ni treba slačiti hlač. Ali ima zato na njih med nogami tudi zadrgo in ni oblekla spodnjic, se nisem pozanimala.
Tri, štiri, zdaj in v dir
Naposled nas pripeljejo na štart. Led v štartnem prostoru prekrijejo poskakujoče figure. Angleži mahajo z zastavami, Američani nič manj. Z Mucki poplesujeva v krogih. Hivusi, prevozna sredstva za vožnjo po ledu, s propelerji zadaj in debelo gumijasto zračno blazino spodaj, čakajo naloženi z vodo in prigrizki. Nekaj jih je še tu, večina pa je gotovo že na oskrbovalnih postojankah ob trasi.
Zgodnje sonce sramežljivo kuka izza gorovja Kamar Daban, ki ga v jutranji meglici komaj slutimo. Najdeva mizico s kozarci mleka. Ti so obredne narave. Včasih, menda še lani, je bila v kozarcih vodka, očitno pa z leta v leto tudi Bajkalski maraton postaja vse bolj spodoben.
Vsenaokoli kot daritev pršiva mleko z ledenimi kristali, ob štartni liniji pa se že gosti množica. Naj ima duh Bajkala za danes dovolj in pridruživa se repu skupine. Tri, štiri, zdaj in poženemo se v dir. Nekateri naravnost »v ribo«. Skupina tekačev se počasi razpotegne v kačo, ki že v prvih sekundah posesa vase Mucki. V očeh je zagotovo spet dobila hipnotično spiralo, avtopilota nastavila na drugi breg in izginila.
Prva dva kilometra prehitevam počasi, a zanesljivo. Številni imajo na običajnih tekaških copatih zgolj nekakšne verige, nekateri nemara celo ničesar, saj kar podrsavajo po temni ledeni površini. Moje obuvalo z žebljički deluje čudovito. Lahkotno in zanesljivo bežim mimo negotovo zibajočih se postav, in ko se telo udomači v udobnem tempu, sem že vsa v tistem avšastem nasmešku. Kot na vodni gladini se v surovem ledu sveti sonce, in kot da lahko hodim po vodni gladini, se pomikam žareči krogli naproti. »Bel sneg, siv led …« prepeva legendarni Viktor Coj o »zvezdi po imenu Sonce« in vse naokoli govori, da je nemara pesem pisal prav tu. Pomežiknem tja v daljavo in dejstvo, da je pred mano še kake štiri ure bele zamaknjenosti, me navda s pristno radostjo.
Vročina, kdo bi si mislil
Kača se redči, in ko na petem kilometru prečkam večjo razpoko, je ob meni le ruski možakar. V enotnem ritmu drobiva sled gosenice, da pod nogami hrešči, kot da bi trla piškote, morda okraske z novoletne jelke ali celo posušene hrošče kot nekdaj Indiana Jones. Postaja toplo. Kaj toplo? Čisto zares vroče! Sekundo pred vročinskim udarom z glave potegnem balaklavo, snamem rokavice in vse skupaj navesim na multipraktični pas. Zadovoljno ohlajena zadiham, čez pet minut pa srage na čelu spet dajo vedeti, da ne bo dovolj. »Saj ne morem verjeti,« si mislim, »sredi Sibirije, sredi Bajkalskega jezera, kjer vedno piha, četudi ne piha nikjer na svetu, imam cele projekte z odvečno obleko in mi je neobvladljivo vroče!« Snamem še kapo. Spet je za spoznanje bolje in sklenem, da pri tem tudi ostanem.
Skupaj z Ruth soncu naproti
Na prvi postojanki, na sedmem kilometru, zato pijem samo hladno vodo. Korak, ki ga je zmotila stojnica, spet postaja hipnotiziran, breg, od koder smo štartali, ostaja vedno bolj zadaj, ciljnega še ni slutiti. Bolj in bolj me obdaja trdovratna ravnina, srhljiva v svoji neskončnosti, brezčasna, tako neomajno veličastna.
In če ne bi vsakih dvesto metrov zagledala rdeče zastavice, bi morda celo pomislila, da stopicljam na mestu. K sreči res ne, saj na petnajstem kilometru praznino spet obarva stojnica, kjer spet planem po vodi in nemudoma naprej. Kakor so obljubljali, je od tod ledu vse manj, prevladuje sneg. Kmalu prečkamo približno dvokilometrski pas nadrobljenega ledu, potem pa nas že srka pejsaž brezkompromisne beline.
Na polovici, na 21. kilometru, prispem v pravcato enklavo. Ob mizici s priboljški še šotori, kombiji, snemalne ekipe. Ne dam se prav veliko motiti in stopim na bel trak, kjer je v daljavi vidna le še peščica predhodnikov. Za mano sta natanko dve uri teka, pred mano še približno toliko. Počutim se odlično. Vse bolj tudi zato, ker končno rahlo pihlja in vročine, kljub zvezdi po imenu Sonce, ki se ošabno šopiri nad belim prostranstvom, ni več čutiti. Kilometri minevajo kot čas, ki je neopazen, a vendarle teče. Pomikam se od Coja, naprej k Azri, k Rammsteinom, vmes pride Gossip, celo Jadranka Stojaković, ki jo preglasi Iggy Pop, nato se spet vrnem na Balkan, kjer se zdaj družim s Hladnim pivom in EKV.
Zdramilo se je jezero
Zamolklo zabobni, kar nikakor ne gre v koncept komada. Zabobni še enkrat in jasno mi je, da je veličina dogodka zdramila še samo jezero, ki se zdaj preteguje, stresa, buči. Kovačič vpije, kako je v sibirskih nočeh recitiral Lenina, čez dan pa študiral dialektiko sveta, in imam se tako prima, kakor da se ravno v tem trenutku dogaja tista revolucija, jaz pa sem na njenem čelu. Zdaj nastopi vsestranska ruska diva Renata Litvinova v vlogi Smrti iz svojega najnovejšega filma Poslednja pravljica Rite. In preden zapoje Zemfira, prva potoži, »da pravzaprav nikdar ni nikomur mar, kaj si misli ona«. Se pravi Smrt. Prisežem – res mi je vseeno. Zdaj se spomnim Ruth. Smrt, ki jo uprizarja Renata, sedi v izbi stare secesijske zgradbe s pahljačo na glavi in nagačeno kuno v naročju in pije šampanjec, jaz pa tečem z Ruth soncu naproti in obe sva tako živi, da naj ideje Smrti kar počakajo v kotu. »Danes živimo. Danes smo večni. Saj ne zameriš, kajne, Smrt?!«
Nasmeh premaga šibkost
Odvrti se trideseti kilometer. Sneg se vse bolj udira in glej ga hudiča, ponekod je tako sipek, da imaš občutek, kot da ti noge tonejo nekam na dno Bajkala. Pravijo, da se maraton teče v zadnji četrtini, in tale se zagotovo. Zato ga bom res odtekla, pa čeprav izpljunem pljuča.
Nekaj redkih silhuet se je v snežni zoprnijo vdale in začelo hoditi. Jaz ne. Ruth bi človeško šibkost premagovala z nasmehom in tudi sama se poskušam čim bolj prepričljivo nasmihati. »O, poglej, poglej,« si mislim, ko me dohiti pojava v modrem, a naprej ne gre. Zlijeva se v nekakšen skupni ritem, malo hitrejši od mojega, kot da bi me silhueta prebudila in hvaležna sem ji za to. Naslednjo okrepčevalnico osvojiva skupaj, a on se obira in obira in zapustim jo sama. Čez kakih deset minut se spet pojavi in spet se zlijeva. Sneg le še redko omogoča hitrejši korak, a nekakšna nevidna nit naju vleče naprej. Na obzorju se vse jasneje rišejo gore in pike v daljavi zavijajo vse bolj proti bregu. Spet je vroče. Ali pa toliko bolj garam. Zdaj sva pri zadnji postojanki in spet krenem naprej sama. Tečem. Rahlo počasneje. Kmalu bo prišel in nadaljevala bova v pospešenem ritmu. Vendar ga ni od nikoder.
Ozrem se nazaj. Sama belina. Spredaj tudi. Devetintrideseti kilometer. Ne, ne smem hitreje. V tej kaši nimam moči, da bi držala hitrejši tempo do konca. Čakam tablo 40. Pa je ni. Ne, res je ni. Garmin pokaže, da sem že čez. V daljavi raste cilj, jaz pospešujem. Bowie pove, da »smo lahko junaki vsaj en dan«, in smeji se mi naravnost iz srca, da tudi sneg ni več tako siten. Zdaj je cilj le še nekaj sto metrov pred mano in tako kot vselej, a hkrati vedno znova presenetljivo, se mi zdi, da energija kar kipi iz mene.
Le kje je bila pred pol ure?! Že razločim gospo v kučmi, ki meri čas, že slišim Mucki, ki vpije v spodbudo, že vidim kamere, ki snemajo, že je tu cilj. Vsega je konec. »Res ni treba več teči?!« se zasmejim med snemalci. »Škoda!« Mucki me objema, vpije, da sem tretja od dam, sama je zasedla prvo mesto. Pravi, da bi jo bilo sram pred Ruth, če ne bi bila, jaz pa vem, da bi jo bilo najprej sram pred sabo.
Ko se v prenatrpanem hivusu peljemo nazaj na oni breg, ko skozi smeh in bencinske hlape hlastamo za svežim zrakom, mademoiselle Olimpijada pa v kratkih hlačah in kratkih rokavih z vsemi zastavami vred poplesuje proti cilju, vem, da so duhovi Bajkala najboljši. Da so prav tam in da mi z njimi mahajo vsi tisti, ki so znali ceniti prvinsko lepoto takšnih doživetij, a jih žal z nami ne morejo več deliti.
Bajkalski maraton: Bel sneg, siv led in zvezda po imenu Sonce
Preizkušnjo sta slovenski tekmovalki posvetili spominu na Ruth Podgornik Reš, ki bi najbolje razumela, kaj želita povedati.
»Še kakšno perjanico si povezni na glavo in boš nared za lov na nerpe, bajkalske jezerske tjulnje,« je Mucki komentirala mojo tekaško uniformo, s katero sem imela na predvečer maratona neskončno veliko opravka. Do zadnjega trenutka mi ni bila jasna kombinacija vikinške mrežice, merino volne in drugih termoplasti teh in onih rokavic, balaklave, kape in: »Madonca, kam naj si zatlačim še energetske gele? Vsaj pet jih bom potrebovala. In če jih stlačim v žepe anoraka, kam naj dam potem fotoaparat?«
Takole svojo nadvse slikovito in zanimivo pisanje začne Petra Vladimirov, ki je s 'soborko' tretjega marca odtekla enega bolj posebnih maratonov, Bajkalski ledni maraton. Ta poteka po ledu z enega brega jezera na drugega, iz vasi Listvjanka v vas Tanhoj, iz Irkutske regije na bregove budistične ruske republike Burjatije, kjer je jezero ravno prav široko.
Speljati traso čez jezero ni lahko, saj jezero živi. Toplotni tokovi, nenehni šibki potresni sunki v led režejo razpoke, nekatere na stalni lokaciji, druge povsem nepričakovane. Tako trasa nikoli ni čisto enaka in je dokončno znana šele dan pred tekom. Tik pred zdajci jo nekoliko povaljajo in označijo z zastavicami, kar je nujno, saj so v meglenem vremenu udeleženci že odtavali v širna prostranstva. Tudi površje vsako leto preseneti. Letos je bil posebnost popolnoma gol in gladek led na prvih petnajstih kilometrih, potem ga je vse bolj prekrival sneg, sprva prijazno trd in stabilen, od tridesetega kilometra naprej pa vse bolj globok s skrajno zoprnimi odseki popolnoma sipke kaše.
Celoten tekst si boste lahko prebrali v nedeljo v Nedelu. Vabljeni!